četrtek, 06. oktober 2016

Berlin

je že iz časa najstniških let, ko smo se z Anjo in Ano po končani gimnaziji, podale z Interrailom po zahodni Evropi,
na listi "I have to go to ...".
Takrat žal ni bil v naši izbrani coni.

Po selitvi v Nemčijo se je ta želja zdela še bolj izvedljiva.

Lansko leto sem nekako izgubila motivacijo za tek in zato, da se spet spravim v pogon, sem se odločila, da potrebujem nek izziv. In najbolj primeren se mi je zdel ta, da se prijavim na Berlinski maraton in tako ubijem dve muhi na en mah.

Berlinski maraton poleg Tokia, Bostona, Londona, Chicaga ter New Yorka spada v veliko šesterico najprestižnejših maratonov.
Nanje se vsekakor ne moraš prijaviti tako, kot npr. na ljubljanskega. Potrebno je imeti dober čas ali pa veliko, veliko srečo, da te organizatorji izžrebajo.

Torej, lansko leto v septembru sem se prijavila in vse do prvega decembra čakala na obvestilo, ali sem bila izžrebana. In sreča je bila na moji strani.
Postala sem ena izmed 41.283 tekačev, ki smo se 25.9. 2016 podali na štart.

Vendar pot do maratona zame ni bila lahka. Še vedno sem se dolgo po žrebu borila z motivacijo.
Kar naprej sem iskala izgovore, da nisem šla tečt. Ali je bil dež, ali sem bila prehlajena, ali sem morala narediti to in on...
Tolažila sem se vsaj s tem, da me ni zapustila motivacija za telovadbo.
Od zadnjega teka v lanskem letu, ki ga poskušam vedno opraviti na 31.12, pa vse do začetka marca, sem superge obula samo enkrat.
V marcu sem to storila enajstkrat, aprila spet samo petkrat, maja devetkrat, nato pa je prišel čas, ko mi je za vrat začela teči voda in tako sem treninge v juniju, juliju in avgustu opravljala trikrat do štirikrat na teden.
Konec julija, ko so nedeljski teki postajali vse daljši, me je izdalo desno koleno. Enkrat me je bolelo na desni strani, enkrat na levi, enkrat je bilo povsem nestabilno,...
Malo sem že razmišljala o odpovedi, potem pa sem se odločila, da se zopet prepustim Saši Cvek, fizioterapevtki v ZD Idrija. Že pred tremi leti mi je s kinesio trakovi pomagala odpraviti bolečino v kolenu in tudi tokrat ji je uspelo :). Prvi dan je bila bolečina prisotna še v večji meri, pa še nazaj v Nemčijo smo se odpravili, potem pa je bilo iz dneva v dan bolje.
Tako sem od 9.9 pa do 25.9 naredila samo dva kratka teka. Da vidim, kako se obnese polepljeno koleno in da stestiram nove superge. Ker sem za bolečine krivila tudi stare superge, mi ni preostalo drugega, kot da si nabavim nove :).
In tako sem bila nekako na ful spočita za maraton.

V petek po šoli se je začel naš road trip v Berlin.
Namesto pet ur in pol, kolikor je pokazal Googlmaps, smo se vozili 7 ur. Ja, in to je skoraj toliko, kot rabimo do Slovenije, kadar je cesta normalno prevozna.
Zastojev zaradi del na cesti, ali pa kar tako, ni in ni bilo konec. Še sreča, da so otroci vajeni vožnje in da nam čas v avtu z raznimi igricami hitro mine. To pot je imela glavno vlogo igrica Bingo, ki so jo  otroci dobili na praznovanju rojstnih dni in je namenjena prav igri v avtu.

Torej, v Berlin smo prispeli okrog devetih zvečer. Namestili smo se v hostlu HappyGoLucky.
Če povem po pravici mi najprej ideja, da smo v hostlu ni bila ravno všeč, potem pa so se mi obudili prijetni spomini na že zgoraj omenjeno potovanje po Evropi.

Predel v katerem je bil hostel je bil italijanski. Zato, da smo ravno v tem hostlu, ravno v tem predelu je poskrbel R. On misli na vse, tudi na moj carbo loading :).

V soboto zjutraj, po zajtrku, ki smo ga zaužili v hostlu, smo se odpravili na potep po Berlinu.
Kupili smo enodnevno družinsko karto in se tako brez skrbi po mestu vozili z U ali S Bahni.
Najprej na Olimpijski stadion, nato na športni sejem po štartno številko in novo večjo torbico za okrog pasu, katera bo dovolj velika za vse gele.
Sam prevzem štartnih številk je potekal čisto po nemško, zelo ordentlich in brez kakršne koli gneče.
Gneča je bila edino za fotografiranje ob glavnem panoju. Ker se nam ni dalo zapravljati časa, smo si poiskali drugega.
Nato smo se odpravili do Brandenburških vrat, kjer je bil tudi štartno-ciljni prostor naslednjega dne.
Pred Reichstagom (nemški parlament) smo naredili kratko pavzico in se dogovorili, da se jutri ob 13ih dobimo na mestu, ki so ga organizatorji poimenovali Family reunion, pod črko M.

Do Alexandrovega trga, ki je bil nekoč središče vzhodnega Berlina, smo se odpravili peš. Na trgu stoji znameniti televizijski razgledni stolp Fernsehturm, ki sega 368 m visoko in se nam je izpred Reichstaga zdel čisto blizu :).
Ko smo le prišli do njega, smo se seveda želeli nanj tudi povzpeti. Dvo in pol urna čakalna vrsta nas je odvrnila od te ideje.

Postali smo lačni in R nam je predstavil najboljšo konkurenco McDonaldsu, Burger Kingu in raznim takim nezdravim porkerijam, ki jih ne maram in tudi nočem, da bi jih otroci kdaj marali. Peljal nas je v Subway. Priporočam!!

Še zadnja znamenitost, ki smo si jo ogledali je bila Checkpoint Charlie.
To je bil nekdaj najbolj znan prehod med razdeljenim Berlinom, ki so ga ob združitvi nemških držav porušili. Leta 2000 so naredili rekonstrukcijo originalne kontrolne barake, pred katero zdaj stojijo tudi stražarji – igralci, seveda. V bližini pa je tudi muzej.

Ob 18ih smo prišli do hostla in si v bližnji restavraciji privoščili pašta večerjo. Ob 20ih smo že vsi sladko spali.

Ura me je zbudila ob 6ih in do 7ih, ko sem vrgla pokonci še ostale, sem si pripravila vse potrebno za na maraton. Hitro smo spakirali, odnesli prtljago v avto, šli na zajtrk in ob 8ih krenili na železniško postajo.
Vlaki in glavna železniška postaja so bili polni tekačev. V takem primeru se res ne moraš izgubiti. Slediš gruči in ta te pripelje na štartno ciljni prostor. Le ta je bil popolnoma ograjen in vanj so spuščali le tekače z vrečko, ki si jo dobil ob prevzemu štartnih številk.

No, zdaj gre pa za res. Najprej poiščem wc. Samo kaj, ko se je pred vsakim vila neskončna vrsta. Postavim se v eno in čakam in čakam in upam, da ne zamudim štarta. Po 20 minutah končno pridem na vrsto. Nato se odpravim v svojo cono (ob ograji je bilo polno praznih wc-jev :)), v katero sem bila raporejena glede na predhoden rezultat.
Kljub Garmin uri, ki mi kaže tempo, sem se odločila, da sledim zajcu za 3.30. Ker ga v moji coni ni bilo, sem malo pogoljufala in čez ograjo splezala v predhodno cono.
Ob 9.15 se je začel štart. Vendar le za "ta hitre". Mi smo krenili ob 9.27.
Ker je do štarta potekalo vse na izi, sem se tako počutila tudi sama. Do 23 km se mi je zdelo, kot da letim. Tempo okrog 4.55. S kolenom nobenih težav, z žalodcem tudi ne. Edino, kar me je nekoliko nerviralo, je bilo skakanje levo in desno in prehitevanje tekačev, med katerimi so eni hodili že po dveh kilometrih.
Kljub širokim ulicam se okrog mene gužva ni razkadila vse do tridesetega kilometra.
Okrog 30 km pa so se začele težave s krči. Spomnim se, da sem jih imela že na svojem prvem maratonu v Ljubljani. Takrat sem imela ob sebi Anito ČM, da me je motivirala do konca.
Tokrat pa sem bila sama in nisem vedela kaj naj naredim. Nato pa se spomnim, da vedno, ko pridem iz dolgega teka s težkimi nogami, mi najbolj pomaga nazaj do lahkih nog to, da se po končanem tuširanju z najbolj mrzlo vodo poškropim ob gležnja do kolka, najprej po zunanji in nazaj po notranji strani.
Tako sem se na vsaki postaji, nekje na 2,5 km, polila z mrzlo vodo po nogah. Za nekaj časa so krči popustili, vendar se teh nekaj kilometrov pred ciljem nisem hotela vdati. S tem, da ne bom dosegla 3.30, sem se sprijaznila in z bolečimi nogami in mokrimi supergami zborbala do cilja s časom 3.39.
Ko sem pritekla na cilj sem bila srečna. Z medaljo okrog vratu si nisem mislila " kaj mi je tega treba" ampak "na katerega pa zdaj".
Vseh teh 42 km je bilo nepopisno lepih. Predvsem zaradi neskončne množice navijačev, ki so zaradi štartne številke, na kateri piše tvoje ime, navijali prav za vse. Velikokrat so mi pričarali nasmeh na obraz, ko sem slišala "go Tina, go". In zaradi Berlina samega. Tako čudovito mesto, v katerega se bom zagotovo še vrnila.

V tem času so ostali štrije obiskali Zoologischer Garten Berlin . In ob 13.15 smo se dobili pod črko M. Počasi smo se odpravili proti avtu in ob 15ih zapustili Berlin.
Sem že vedela zakaj je bil Berlin na listi "I have to go to ...".
Lepo, mirno, čisto in zelo multikulti.

Prvi in edini postanek na poti v Berlin.




V avtu je vedno veselo...


Bližamo se, bližamo.


Zelo prijeten predel, kjer se je nahajal naš hostel.


Hostel 

Olimpijski stadion.


Prevzem štartnih številk.

 
 Obvezno slikanje s štartno številko.


Prvi pogled, ko smo prišli iz podzemne, na središče Berlina 


Proti Brandenburškim vratom.


Brandenburška vrata



Reichstag




Počitek pred Reihstagom.


Family reunion


 Proti Fernsehturmu



Berliner Dom, levo Altes Museum


Zelo velik krožnik pred Altes Museum.



Fernsehturm


V Subwayu imajo tudi otroški meni


Kot v Budinpešti.


Proti zadnji znamenitosti.






Checkpoint Charlie




 Del Berlinskega zidu


Kultni avto DDR-a, Trabant


Rafku je uspelo pofotkat ta hitre tekače, ki so kar švignili mimo :)



Tam, kjer najbolj uživajo.


In uživali so, smo na polno!!





 




3 komentarji:

Anita pravi ...

Bravo Tina,
vse pohvale za motivacijo in izjemen čas na maratonu.

Upam, da tudi jaz najdem tisto pravo motivacijo zase, ki je kar noče in noče biti. :)

Pa fajn opis.

Tina pravi ...

Sej telo najbrž ve, kdaj rabi pauzo.
Ker pa si bla vedno aktivna, se ni za bat, da ne boš več :)

Tina pravi ...
Avtor je odstranil ta komentar.