četrtek, 05. marec 2015

Še smo tu :)

Res sem mislila, da bom, ko bomo prišli v Nemčijo bolj pridna z objavami na blogu. No, ne gre mi ravno najbolje, kajne :).

Dogaja se nam ful in ni nam dolgčas. Uživamo v vsakem dnevu. Smo ustvarjalni, beremo, se učimo namščino in športamo. Dan nam hitro mine.
Zadovoljni smo, da ati ne potuje več po svetu in je prav vsak dan z nami.

Začetne težave, ki jih je imel predvsem Urban, so po novem letu magično izginile. Baje, da ga je Božiček potresel z nekim čudežnim praškom :). (Hvala ti Božiček :)!!!)

Maša in Matevž pa težav že v začetku nista imela. V vrtec sta se lepo vživela in še vedno rada gresta.
Maša baje vse razume, le govori še ne. Med igro ali ustvarjanjem doma pa kdaj namesto slovenske besede uporabi nemško. Včeraj npr. sva uporabljali lepilo in mi reče naj ji podam Kleber.

Jutra pred novim letom so bila res težka. Toliko enega pregovarjanja in podkupovanja je bilo potrebno pred odhodom v šolo.
Ja ni kaj, rabil je slabe 4 mesece, da se je vživel in naučil jezika, da lahko sledi pouku in se pogovarja s sošolci. Nemške besedne in besedne zveze pa so sedaj pri njemu doma stalnica (Mutti, ich kann nicht mehr essen, kann ich risanke schauen,...).
Kot kaže je za jezik bolj nadarjen. Pri nareku, ki so ga pisali je imel samo dve napaki.
Vsekakor pa ni nadarjen za matematiko. Jabolko je v tem primeru padlo zelooo daleč od drevesa :).

Res je tudi, da so tukaj pri matematiki hitrejši v primerjavi z našim učnim načrtom. Računajo do sto s prehodom in trenutno se učijo poštevanko.
Počasi opažam razlike med šolo tukaj in v Sloveniji. Že v začetku me je presenetilo dejstvo, da jim ni potrebno kupiti nobenega učbenika in nobenega delovnega zvezeka. Vse dobijo v šoli. Kupili smo le osnovne potrebščine in nekaj zvezkov in map. Domov prinaša tudi veliko fotokopiranega materila.
Spomnim se, kako smo pri nas šparali s fotokopijami.
Glede na to, da še vedno vse tuje filme in serije sinhronizirajo, me dejstvo, da se angleščino prično učititi že v prvem razredu, vsekakor zelo preseneča.

V vrtecu ima Maša, ki je v zadnji skupini, pripravo na šolo. Enkrat na teden jih posedejo v klopi. Barvajo, povezujejo in predvsem navajajo jih na umirjenost in zbranost.
Ne vem ali je to dobro ali slabo. Glede na to, da so že s 6 leti zame čisto premajhni za v šolo, bi rekla, da bi jim bilo dobro pustiti še zadnje leto brezskrbne igre.
Ker pa je dejstvo tako, da v šolo gredo in pika, pa morda res ni napačno, da jih vsaj malo pripravijo na red, ki velja v šoli.
Drugače pa so v vrtecu zelo ustvarjalni. Do sedaj so imeli že vsaj tri predstave, kjer so otroci predvsem peli. Predstave pripravijo v popoldanskem času, da se jih res lahko udeležijo vsi starši.
Zadnje praznovanje pa smo imeli to nedeljo.
Vrtec je praznoval 60 let. Najprej smo se udeležili Gottestdienst (sv. maša), kjer so otroci peli. Po obredu pa smo se pogostili z dobrotami, ki smo jih pripravili starši otrok. Imeli smo nalogo, pripraviti eno specialiteto iz države od kjer prihajamo. Jaz sem se odločila za potico.

















Pomemben del vzgoje se mi zdi spodbujanje ustvarjalnosti, le to ohranjati in dodatno razvijati.
Zato je veliko naših popoldnevov ustvarjalnih :).






                                    







 
                              





 


 Še v nastajanju


Kakšno doplodne ali večer pa tudi pri meni mineta v ustvarjalnem duhu.
Nevem, ali že pogrešam šolo ali pa mi le čas ostaja :).





 



 Nekaj pletenin mi je šlo iz rok preden bi jih pofotkala.








Kakšen dan v vikendu pa namenimo potepanju.
Eden takšnih je bil, ko smo se z vlakom odpeljali v Karlsruhe. Maša in Matevž sta vožnjo z vlakom doživela prvič.











Ena in edina fotografijo Tjaše in Tineta, ki sta bila med počitnicami pri nas na obisku, je nastala ob slovesu.




Če sem pa že spekla potico, kot tradicionalno slovensko jed, sem se morala preizkusiti še v izdelavi tradicionalne idrijske jedi.
Tu mi je bila v veliko pomoč Mirjam. Uf, kaj sva se zabavali :). 
Dobri so bili, zelo dobri :).





5 komentarjev:

Anita pravi ...

Ma kako ste luuuuštni!
Dejte se večkrat oglasit, ker vas pogrešamo!

Žlikrofi pa lohk de so bli dobri, sam zglidaje pa bel bugu.Hi, hi..;)

Tina pravi ...

Sej zato sem napisala samo da so bli dobri, ka izgledal res niso najbel :). Ko bi ti vedla kaj vse sva počeli in kok sva se nasmejali ;).

Mojca Zajec pravi ...

O Tiiiiina!! Kako lepe fotke. Sem se dobro zadrževala, potem pa zagledam fotko metuljev in pogled skozi okno... in so kar spolzele :( cmera jaz.
Kar vidim sončno dopoldne v kuhinji...
Lep blog.

Tina pravi ...

Mojca, res je lepo tukaj. Se velikokrat spomnem na vas in kaj vse ste vi počeli. Spomin na vas so tudi sovice in pikapolonice na vrtu :). No, pa saj pridete kmalu kaj na obisk :).

Irena pravi ...

A ni fino izkusiti tujino?
Ej, a pa ravno potice in žlikrofov si se lotila?! Da nimaš slučajno preveč časa? Lušten blog! Te bom spremljala.