četrtek, 02. oktober 2014

Vaihingen an der Enz

je postal naš novi domek za nekaj let.

Zakaj, kako in kdaj smo se odločili za ta korak.

Približno leto nazaj sva se z R udeležila nekega seminarja, na katerem je tekla beseda o tem, kaj lahko vse v življenju počneš in da, če želiš kaj sprementi moraš biti vedno v akciji in preseči tisto slavno cono udobja, o kateri zadnje čase veliko slišimo.

Torej, ko je predavatelj rekel, da naj na listek napišemo, kaj bi si želeli narediti v naslednjem letu in si tega morda še ne upamo, sva oba zapisala isti odgovor. Kateri, najbrž lahko sklepate :).

Seveda je bila odločitev dosti lažja, ker sva vedela kam gremo. Pred nami je v tem mestu, v isti hiši, tri leta živela družinica Zajčevih. Lansko leto, poleti smo jih prvič obiskali, tudi z namenom, da si zadevo pobliže pogledamo. Ko smo se vračali domov, me je R vprašal:" Torej, gremo?" in moj odgovor je bil: " No, go!!".
Predvsem me je skrbelo (zelo neumno :)), kako bom jaz tekla. Takrat sem bila ravno v fazi priprav na svoj drugi maraton in dolgi teki so mi vzeli kar precej časa. Doma so mi na pomoč, z varsvom najinih treh priskočili domači in seveda tudi R. Tukaj pa te pomoči ne bo.
Potem pa mi je postalo jasno, da tek ni vse :), no se to sem sicer že vedela, samo ...
Svoj cilj, preteči maraton pod 4 urami sem dosegla že leto prej in nekako nisem imela več kake hude motivacije. Izboljšanje časa? Za to pa še pride čas, kajne :).

V septembru je prišla še ena zadeva, katera je bolj kazala na to, da se za ta korak ne bi odločili. Urban in njegova šola (o njegovih problemih s šolo pa mislim, da sem že pisala), pa se je tudi to nekako poštimalo.

Nato, smo kar nekaj časa čakali na odobritev s strani Rafkovega delodajalca in marca dokončno sprejeli odločitev.
Seveda sva v selitvi iskala pozitivne stvari. In tu jih je nekaj: Da se R in otroci naučijo enega evropskega ali pa kar svetovnega jezika, da jaz večino časa preživm z otroci, sploh sedaj ko so še majhni. Želim jim dati trdno in stalno okolje v katerem bodo odraščali, naučiti jih želim, da bodo prijazni in ne sebični, da bodo znali prenesti poraz in seveda, da bodo samozavestni.
Tudi v Sloveniji sem kar dosti časa preživela z njimi, tukaj pa se je čas merjen v urah povečal za dve ali tri. Saj vem, da ni važna kvantiteta preživetega časa, ampak kvaliteta, pa vendar so le trije in dan hitro mine.
In ne nazadnje, sva še dokaj mlada, vedno sva si želela poiskusiti srečo tudi v tujini in otroci so še dovolj majhni, da se hitro prilagodijo in čez deset let bo vsekakor že prepozno.

No in sedaj, tukaj smo že slab mesec.
Imamo se fajn.
Zlagala bi se, če bi rekla, da nam ni nič dolgčas :). Pogrešamo domače, prijatelje, dom...
Ok, zdaj nam je lažje, ko smo dobili net in se lahko po Skypu slišimo in vidimo.
Trenutno se veselimo prvega obiska nonice Sonje in starata Vinkota. Prihajata v nedeljo z Mirjam in Renatom.
Lažje nam je tudi, ker sta onadva tukaj. Peljata nas na lepe kraje, Mirjam pelje Matevžka v zavetišče k muckom in jaz grem takrat malo..., saj veste kam:). Pa družba in pogovor z nekom bližjim in tako daleč je tudi balzam za dušo.
Drugače imamo trenutno največ dela z Urbanom. Po šoli in kosilu sledi počitek, nato pa delo za šolo. Delava domačo nalogo, sproti si piševa slovar neznanih besed pa računava prav na veliko. Med počitnicami je veliko pozabil in je treba zdaj ponovno osvežiti zadevo.
V šoli ima 13 ur dodatnega pouka nemščine. Nekaj ur ga vzamejo od pouka in nekaj je tudi predur.
V skupini jih je sedem in delajo z eno učiteljico.
Vsak dan pa tudi pride domov z novo besedo in vpraša kaj pomeni.
Maša pa je sploh super. Kljub prvemu dnevu, ki je bil zanjo in seveda tudi zame zelo stresen, jok in jok ob odhodu, je sedaj navdušena nad vrtcem. Gre rada in domov pride vedno nasmejana. Včeraj je že vprašala kaj pomeni "komme". Drugače pa razlaga Urbanu, da če ji kdo kaj reče, samo pokima in je :).
In kaj počnem jaz.
Ja Hausfrau, ane. Zjutraj poskrbim za budnico, zajtrk, pripravim malico in ob odhodu polupčkam Rafka, Urbana in Mašo.
Sledi pospravljanje,telovadba, igranje z Matevžem, nakupovanje in nato priprava kosila. Hitro je ura 10,11 ali 12, odvisno od tega, kdaj Urban konča šolo in kaj bo za kosilo, ki ga je treba pripraviti.
Rafko jih pobere in pripelje domov. Res se mi zdi super, da lahko vsak dan kosimo skupaj.
Včeraj pa je Urban prišel kar sam domov. Baje, da ga gospa, ki ga uči nemščino ni prišla iskat in da je nekaj časa čakal pred šolo atija, nato se je pa naveličal in jo sam mahnil proti domu. Šola res ni daleč in ravno dan prej sva šla po tisti poti in sem mu razlagala, kje naj gre, da bo čimbolj varno.

V Vaihingen smo prišli teden pred začetkom šole. Da se malo aklimatiziramo :).
Najprej smo seveda šli v bazen...











Nato smo si ogledali letalski miting. Letališče je čisto blizu. Bili smo pa že malce pozni in smo pobrali le ostanke :)











Toplo vreme smo izkoristili še za kopanje v jezeru, ki nevem več kje je že :).









Pred 14 dni pa smo se odpravili na en tek v bližini Ludwigsburga.
Tekli nismo, ker ga ni bilo ali pa ga nismo našli, smo šli pa na potep okrog bližnjega jezerca.
Videt je bilo kot na najini poroki v Bistri. Na vsakem vogalu kakšna nevesta.













To pa je bilo nekaj za našega Urbana.
Razstava ptičev v bližnjem kraju.















Ta vikend pa smo šli še v Märchengarten (pravljični vrt) v Ludwigsburgu.
Je sezona buč...




























Da smo domačim pustili še čisto sveže fotke nas5, pa sta poskrbela moja sodelovka Aleša Velikonja in njen dragi Aljoša Kravanja.
Hvala vama še enkrat :).

















 Tschüs, do naslednjič







2 komentarja:

Anita pravi ...

O kako lepo je videti te čudovite fotke in slišati, kako uživate. Sem kar malce fouš. Jaz bi takoj šla kam po svetu za par let!

Pa komaj čakam, da pridemo na obisk!

Tina pravi ...

Mi tut kumi čakamo da pridete :)