torek, 29. oktober 2013

Drugi maraton

sem odtekla s povsem drugim ciljem kot lani.
Malo pred poletjem sem svoji novi sotekačici (lanski dve sta me ena zaradi nosečnosti in druga zaradi poškodbe, žal zapustili) Aniti G.Rupnik, namignila, da bi se mi lahko letos pridružila na ljubljanskem maratonu.
Od takrat naprej sva vse treninge prilagodili najdaljši preizkušnji. Skupaj sva tekli ob ponedeljkih na treningih maratonca Romana Kejžarja in ob sobotah ali pa nedeljah, ko sva zgodnja jutra (ob 6ih sva krenili, ob 11ih sva bile že vsaka za svojo kuhalno ploščo :)) namenili dolgim tekom.
Bolj ko se je bližal maraton bolj sem bila odločena, da Aniti ne pobegnem in jo z roko v roki pripeljem skozi cilj.
Časovni cilj je bil tudi tokrat okrog 4 ure, in če Anita ne bi imela težav z želodcem že od 5km dalje, bi bil verajamem, da tudi izpeljan. Po vseh njenih težavah in mojih motivacijskih vložkih sva ciljno črto prečkali po 4ih urah in 15ih minutah.
No, uradno jo je samo Anita. Moje ime je zabeleženo med tekmovalkami na 21km, s časom, ki ga je dosegel Rafko.
Njegova edina naloga je bila, da zjutraj pred maratonom pripne na majčke štartne številke. V kuverti je bil poleg številke tudi čip, ki ga je nato seveda pomotoma (ali pa tudi ne :)) zamenjal.
In tako, je moj rezultat med moškimi maratonci.
Kljub vsem dogodivščinam je občutek, ko je Anita pritekla skozi cilj vreden ravno toliko ali pa še več, kot lanski, ko sem sama prvič pretekla maraton.

Pa še zahvala vsem navijačem, še posebaj Andreju, ki se je po trasi telepatsko premikal in naju spodbujal na petih različnih lokacijah.
In hvala tudi staratu Mirkotu Mažgonu, da je najin tek za vedno dokumentiran.






2 komentarja:

Anita pravi ...

Bravo punce moje!
Ponosna sem na vaju!

Tina pravi ...

Hvala Anita :).