torek, 16. julij 2013

Nach Stuttgart

smo se odpravili, ker nam je bilo dovolj, da samo ati hodi po svetu.
Pretekli petek smo se mu pridružili na službeni poti v Vaihingenu, nekaj kilometrov iz Stuttgarta.
Najprej smo planirali, da se bomo nastanili na kakšnem kmečkem turizmu ali pa v hotelu, nato pa so nam Zajčevi prijazno ponudili bivanje v njihovem domu v Vaihingenu.
Kako bo zgledalo to, z našimi tremi in njihovimi štirimi si nisem znala predstavljati, in na koncu lahko rečem, da je bilo odlično.
Ja, sedem jih je bilo od letnika 2006 do 2012, vsak eno leto :).
Otroci so se družili med sabo, najbolj je zagotovo bila zadovoljna Maša, ker je bila v družbi še treh deklet, tamičkena dva pa sta se tudi kar ujela.

V soboto, ko glavi družine še nista delali, smo se odpravili v živalski vrt. 



V maju smo bili v Zagrebu in že tri ure obiska z mičkeno pavzo za kofi, se mi je zdelo veliko.
Tokrat pa smo čas podvojili in še to brez pavze, oz. še takrat, ko smo si jo namenili, so otroci veselo divjali po travi in podili ptiče.
Na koncu pa je naš živaloljub izjavil "ej mami, a gremo še en krog".  Jao!!

Priporočam obisk, res je fantastičen!!!

Nekaj fotografij živali, ki jih morda v našem živalskem vrtu ne vidimo.


















































 

  

 
V nedeljo smo bili vabljeni na piknik, ki so ga organizirali Slovenci živeči v okolici Stuttgarta.
Ponedeljek smo preživeli doma na vrtu, v torek pa smo se odpravili v šoping.

Na Königstraße v Stuttgart smo prišli dokaj pozno, ko je ati končal s službo, in si najprej nekaj časa ogledovali trgovine nato pa se le odločili za nakup nekaj reči.
Malo pred osmo je do nas prišla trgovka in nas opozorila, da ob osmih zapirajo in naj pohitimo.
Sama sem si ogledovala denarnice, se odločila za eno in odšli smo na blagajno.
Če ne bi bila v Nemčiji bi rekla, da se to lahko naredi samo v Nemčiji.
Ob osmih zvečer se blagajne zaprejo, vse trgovke štejejo denar in se ne pustijo motiti. 
Od ene 5ih blagajn nam niti na eni niso hotele računati izbranega blaga.
Pridite jutri so dejale in se nam nasmejale.
Pa smo res šli naslednji dan po izbrano robo. 
Po kosilu ob 13ih sem dala Matevžka spat in se odpravila v mesto z Mašo in Urbanom. Hitro v parkirno hišo, v trgovino, nabrati robo, na blagajno, tam so imeli še vedno naše prejšni dan izbrane stvari (res sem mislila, da jih bodo v tem času že pospravile nazaj, saj se nismo dogovorili, da jih pridemo iskati), novo zamenjati za staro, plačati (tokrat so nam dovolile :)) in hitro nazaj v Vaihingen. 
Na vrata smo pozvonili točno ob 14.55, ob 15ih je Mojca že morala peljati tavečjo na dodatni pouk nemščine.
Nobena si ni mislila, da nam bo uspelo priti v dveh urah nazaj :).
Zvečer smo se sprehodili po Vaihingenu, šli na večerjo in spat.
V četrtek zjutraj pa priprave za pot nazaj domov.
Po kosilu ob 13ih smo krenili proti domu. 
Otroci so za nekaj časa zaspali, po treh urah smo se ustavili na meji med Nemčijo in Avstrijo v Adidasovem outletu. Tam smo zapravili kr nekaj časa in seveda denarja :).
Ob 18ih smo se usedli v avto in se zapeljali do 3km oddaljenega počivališča, kjer smo se namenili večerjati.
Ko smo šli iz avta smo ugotovili, da ni Matevžkovega superga, in smo šli nazaj do outleta, kjer smo ga  našli na parkirišču (še dobro, da se nismo zapeljali dlje).
In pozor, Rafkotu me je uspelo prepričati, da smo namesto v restavracijo zavili v Mcdonalds, zavoljo pomfrija, ki je bil v restavraciji 3,5€ v Mcdonaldsu pa je bil za ta denar skoraj cel otroški meni. 
Na moje veselje, otrokom hrana ni bila po volji, še najbolj so bili navdušeni nad igračko, ki so jo dobili v meniju (to lahko dobimo pa tudi kje drugje, brez da zaužijemo tisto, čemur eni rečejo hrana, ane).









Sočutno se je vrgel po tleh :)















In za konec povem še to, da sem se ta teden, sploh v živalkem vrtu počutila čist na free, ker sva morala gledati samo za tremi in ne za štirimi, tako kot Zajčevi.




 

Ni komentarjev: