nedelja, 16. september 2012

Vikend v Budimpešti

Pretekli vikend smo se prvič ločili za dalj časa. Maša in Urban sta šla v Idrijo, Matevž je ostal doma pri Tjaši in nonici. Midva pa sva se  z nekaj slabe vesti odpravila v Budimpešto.
Kaj mislite kako sva se imela?
Pot do Budimpešte je bila v BMWju hitra. Ob 8ih smo štartali ob 13ih smo že bili na cilju. Hitro smo se razpakirali v hotelu Charles. Ker niso imeli navadne sobe, kjer bi bila ena postelja za naju, so nama dali apartma.
Sledilo je kosilo v centru Budimpešte. Ker je pravilo, da dan pred maratonom poješ veliko pašte, smo se odpravili v Italjansko restavracijo prav posebne sorte. Naročiš makarone in omako direkt kuharju, ki jih pripravi tebi na očeh v pičlih 5 minutah. Res, da so zelo al dente, so pa zato še bolj zdravi.
Po kosilu pa ogled Budimpešte v uri in pol z avtobusom. In glej ga zlomka, po kakih 30 minutah je avtobus zapeljav v Donavo.









Po ogledu smo postali žejni in kot naročeno je mimo pripeljal Beerbajk. Po centru mesta se voziš na šanku na kolesa, katera moraš sam poganjati, zraven pa piješ pivo.





Sledila je večerja v hotelu in zaslužen počitek.
Zjutraj smo se ob 7ih zbrali na maratonskem zajtrku in se ob 7.30 odpravili na prizorišče teka.
Štart polmaratona je bil ob 9ih in že takrat sem vedela, da bo težko teči. Vsaj meni, ker nisem navajena vročine, saj sem to poletje svoje teke opravljala zelo zgodaj zjutraj.
Z Rafkom sva štartala skupaj. Najin tempo je bil kar spodbuden. Motilo pa me je to, da sem morala kar naprej vijugati med tekači.
In vročina je pokazala svoje zobe. Prav na vsaki postaji sem se ustavila in vzela po ene 4 kozarčke vode. Dva sem spila, z dvema pa sem se polila. Krizo sem imela med 10 in 15 km. Po 15 km pa sem prišla na svoj račun. Gneča se je končno malo razblinila in noge so ponovno stekle.  Na cilj sem prispela po 1 uri in 54 minutah. Letošnji rezultat iz Radencev pa sem izboljšala za 5 minut.
Na dogovorjenem mestu smo se počasi zbrali vsi, se pofotkali in odpravili v hotel pod tuš. Ob 14ih smo štartali proti domu, se ustavili še na kosilu na Blatnem jezeru in ob 20ih sva bila spet v realnosti.

Sponzor polmaratona
Prevzem štartnih številk

Testne superge. Ponoči jih je spravil v omaro, da mu niso preveč svetile.


Pred štartom

Doživela sem res zelo lep vikend. 
Se veliko nasmejala in pretekla svoj prvi mednarodni polmaraton, ki mi je bil predvsem trening za Ljubljanski maraton in testiranje zauživanja energijskih gelov med tekom.


1 komentar:

Anita pravi ...

Tale beerbajk je res hud. :)
Pa avtobus. :)

He, he.. bravo!