Zgodba gre pa nekako takole:
Na njegov drugi rojstni dan smo bili vsi trije doma. Odločila sem se, da je čas, da malo prekuham MAšine dude in zraven še dve Urbanovi.
Z Urbanom sva z vso vnemo sestavljala hišo iz kock in seveda pozabila na dude. Ko sem se končno spomnila je bilo že vse prepozno.
Dan je kar lepo preživel brez dude, zvečer pa nikakor ni šlo, zato si je sposodil Mašino. Razložila sva mu, da ko bo pa to uničil, pa druge ne dobi več, in da jo bo dal Božičku, kateri jo bo potem dal dojenčku, takemu kot je Maša, ki bo dudo bolj potreboval kot on.
V soboto pa je s svojimi zobki dudo pregriznil in od takrat leži na polici in čaka na Božička.
Včasih se še spomne nanjo, vendar skoz manj, zaspi pa malo težje in ponoči se večkrat zbudi in je potrebno lulat pa mleko pit, danes je npr. hotel župo jesti, pa take :).
Res nisem pričakovala, da bo to tako z lahkoto šlo. Bo že res, da pri otrocih nobene stvari ne moreš prehiti in je najbolje, da čakaš.
No in Urban je res priden fantek, pri dveh letih je opustil plenice in dudo, zdaj pa čakamo, da opusi še trmo in besedo NE!
Joj kakšno turobno vreme, nobenega sonca na našem koncu te dni.
Še sreča, da imam kar dva sončka doma, da mi je toplo.
Evo Natalija, ta je pa prav posebej zate, ko vedno praviš, da me ni na nobeni sliki ;)
Pa še čestitke našim nogometašem.
Sem vse prespala, ker smo bili prvo noč brez atija in sem se šla kar zgodaj stiskat k Urbanu :).
